Čičerikina curry pita

  Ni komentarjev    
Vsakič, ko kuhamo si poskušamo čim bolj olajšati delo s pomivanjem in pospravljanjem posode, zato poizkušamo recepte sestaviti tako, da umažemo čim manj loncev. Curry je odlična jed za takšen način razmišljanja. Skoraj vse lahko pripravimo v eni posodi, poleg tega, pa je dober curry lahko izjemno okusna jed. Osnovni recept za curry je zelo izmuzljiv koncept. Curry v takšni ali drugačni obliki poznajo v velikem delu Azije, zato se recepti od kulture do kulture, države do države in celo od družine do družine razlikujejo. Lahko bi rekli, da je azijska različica enolončnice, kjer je potrebno omeniti, da moja babica pripravi boljšega od tvoje babice....

Poglejmo si torej naš preprost recept za curry brez mesa, oziroma našo verzijo recepta za curry.
Ponovno bomo potrebovali testo za pite, za katerega recept bo objavljen kmalu (trenutno smo v fazi eksperimentiranja).

Sestavine:

  • čebula
  •  česen
  •  ingver
  • korenje
  • čičerika
  • kokosovo mleko
  • začimbe po želji (kupiti mešanice začimb danes več ni težava, saj so dostopne povsod - sami se odločamo za organsko pridelane začimbe, kjer je to mogoče)



Sestavin je zelo malo, vendar lahko z njimi dosežemo globino okusa, ki nas bo vsakič presenetila.
Začnemo s praženjem čebule, ki jo pražimo dokler ni tik pred tem, da začne rjaveti. Dodamo nasekljan ingver in česen, ter pražimo še minuto. Lahko dodamo tudi začimbe, ki v preostali uporabljeni maščobi sprostijo svoj okus. Pod nobenim pogojem se nam česen  ali začimbe ne smejo zažgati. Posebej v azijski kulinariki bi začimbe prepražili preden bi dodali zelenjavo, vendar je za neizkušenega kuharja to lahko izziv, saj se lahko začimbe, sploh tiste v prahu, izjemno hitro zažgejo.

Dodamo narezano korenje in čičeriko. Slednjo lahko brez zadržkov uporabimo konzervirano, če pa imamo dovolj časa, lahko seveda uporabimo tudi surovo, ki smo jo vsaj nekaj ur namakali v vodi. Vse skupaj kuhamo še nekaj minut in dodamo kokosovo mleko.
Nadaljujemo s kuhanjem na manjšem ognju, dokler se nam jed ne zdi pripravljena. Dobra stran curryja je, da je jed s podaljševanjem kuhanja boljša, skoraj tako kot golaž.


Pripravimo testo, vlijemo curry, zapremo s pokrovom iz testa in pečemo v pečici, dokler testo spodaj ni pečeno.

To je vse....
Kot zadnjič, večkrat kot boste jed pripravili, boljša bo....dober tek!



Čokopres

Kot ste verjetno opazili, nismo ravno presnojedci, vendar se nam zdijo tovrstne slaščice odlične! Na žalost so zaradi izbora sestavin tudi precej drage in si jih tako lahko privoščimo le ob redkih priložnostih. Ravno zaradi tega, smo se odločili, da bomo tudi samo poizkusili poustvariti eno izmed nam ljubših presnih tort in sicer čokoladno presno torto!


Za prvič tudi nismo ravno želeli preceniti naših sposobnosti in smo se raje odločili za eno izmed bolj varnih različic presnih tort, ki pa nam je, vsaj sodeč po občutku naših brbončic, zelo dobro uspela!

Sestavine za dno:
  • dateljni
  • orehi
  • kokosova moka
Sestavine za maso:
  • dateljni
  • pravi kakav v prahu
  • kokosovo maslo
  • agavin sirup
  • voda
Drugo:
  • banane
  • kokosova moka za dekoracijo

Za pripravo presnih tort je verjetno en izmed najnujnejših kuhinjskih pripomočkov kvaliteten multipraktik oz. mešalnik, saj je glavni modus operandi sekljanje vseh sestavin na tako majhne koščke in jih premešati, da nastane homogena masa, ki je primerna za nadaljnje sestavljanje torte.


Ker smo kupili posušene dateljne s koščicami, je bil naš prvi korak, da smo jih le teh očistili. Pri tem pa skoraj pozabili, da je potrebno odstraniti tudi ostanke pecljev. Brez skrbi, do naslednjega koraka smo uspešno našli vse ostanke pecljev in jih tudi odstranili. 
Ko smo imeli vse dateljne očiščene in nasekljane na manjše dele, smo jih v razmerju 1:1 skupaj z orehi vrgli v naš zvesti stroj in nekaj časa mešali, dokler se ni masa zdela približno enakomerna, nakar smo dodali še za tretjino količine dateljnov kokosove moke. Vse skupaj smo mešali toliko časa, dokler ni postala enakomerna masa, ki je spominjala na malo bolj lepljivo in drobljivo maso za piškote. Verjetno si je to težko predstavljati, vendar ko boste prišli do te faze, vam bo jasno, zakaj smo tako opisali konsistenco.

Za formo je priporočljivo, da vzamete pekače za torte z nastavljivim obodom. Medtem ko dno posujte s kokosovo moko, saj s tem preprečite nepotrebno lepljenje mase na dno, ovijte obod s folijo, zaradi podobnega razloga. Nato ste v fazi, ko lahko kar z rokami sprva prestavite maso v formo in jo potlačite v pravilno obliko. Ob koncu je priporočljivo, da s kakšno zajemalko, večji žlico ipd. enakomerno poravnate dno. Ko ste zaključili, postavite formo v hladilnik vsaj za dobro uro.

V primeru, da vam je ostalo kaj mase za dno, se lahko z njo poigrate in sestavite različne figurice, mi smo naredili sezoni primerno enega snežaka, ki pa se je kaj hitro stopil v naših ustih.


Za čokoladno maso je sprva potrebno precej vztrajno in dolgo mešati dateljne v mešalniku, da nastane zares homogena in precej lepljiva kepa. Nato pa lahko dodate poljubno količino kakava, vendar tega skoraj nikoli ne more biti preveč. Mi smo na približno 200 g dateljnov dali 80 g kakava. Nato maso z malo vode ponovno dobro premešate. Vodo dodajajte postopoma, da dobite čimbolj kremasto konsistenco. Če se vam zdi, da manjka sladkobe, dodajte agavin sirup. V zadnji fazi pa pride na vrsto še žlica ali dve kokosovega masla, ki doda malo kremaste strukture in pa seveda pripomore k svežemu okusu.

Ko vzamete formo s pripravljenim dnom iz hladilnika, sprva na prvo plast položite na tanke koščke narezane rezine banane in nato vlijte čokoladno maso. Podobno kot pri dnu, tudi sedaj poskrbite, da bo vse lepo poravnano. 

Po želji lahko sedaj po vrhu posujete kokosovo moko, lahko pa jo okrasite tudi z banano, orehi , malinami ... možnosti je skoraj nešteto.


Pita 08/15

Pridejo dnevi, ko nisi čisto prepričan, kaj bi skuhal ali jedel in veš, da bi čisto sedlo nekaj povprečnega, a vseeno okusnega. Vsaj pri meni je tako. Ne maram jesti vsak dan nekaj nenavadnega, odštekanega, inovativnega, včasih pač paše nekaj povprečnega. Izraz 08/15 (Nullachtfünfzehn) prihaja iz Nemčije in označuje ravno to - nekaj povprečnega.



Zanimivo je, da naj bi ta izraz izviral iz imena mitraljeza MG 08/15, ki so ga prvič uporabili med prvo svetovno vojno. Zakaj in kako je prišlo do posplošitve izraza, pa obstaja več teorij, vendar vse v navezavi z omenjenim mitraljezom. Med drugim naj bi bilo to prvo enotno strelno orožje vojakov Nemškega rajha, kar je olajšalo menjavo rezervnih delov.

Dandanes verjetno malokdo ve za izvor izraza in se ga uporablja vsakodnevno za poimenovanje povprečnih, nič posebnih in navadnih zadev ... v angleščini bi temu lahko preprosto rekli basic.

In tako vam danes predstavljamo eno preprosto pito, ki načeloma zadovolji vsak okus, predvsem pa jo priporočamo, da se jo ponudi tistim morda malo bolj konzervativnim, ki raje ostajajo v varnem objemu sestavin in jedi, ki jih poznajo.

Sestavine:
  • testo za pite
  • mleto meso
  • korenje
  • čebula
  • česen
  • krompir
  • paprika
  • sol
  • poper
  • muškatni oreh
  • paprika v prahu
  • pelati

Sedaj pa verjetno že res vsi vemo, da se zadeva začne s testom, ki se ga zamesi in pusti počivat v hladilniku. Šele nato se lotimo nadeva. Tokrat smo najprej sesekljali kar radodarno količino čebule, ob kateri nam je šlo zopet na jok, saj smo jo pozabili ohladiti v hladilniku.  Medtem, ko smo segrevali ponev z oljem, smo že v naprej na manjše dele razrezali tudi korenje, papriko in krompir.

Ko se je ponev dobro segrela, smo sprva popražili čebulo, dokler ni postala steklena, nakar smo dodali mleto meso (mi smo vzeli mešano mleto meso, vendar bi lahko tudi samo goveje oz. svinjsko). Na tem mestu smo že dodali začimbe in poskrbeli, da so se popekle skupaj z mesom in čebulo.

Kmalu je že prijetno dišalo po začimbah, vendar se je vonj rahlo razblinil, ko smo dodali zelenjavo in jo zalili z malo vode. Potrebno je dati toliko vode, da je ves krompir vsaj malo prekrit, hkrati z vodo lahko dodamo tudi nekaj pelatov.


Vse skupaj kuhamo pri manjšem ognju toliko časa, da se krompir zmehča in da večji del tekočine povre. Po potrebi še začinimo in počakamo, da se masa rahlo shladi, preden jo prestavimo v pekač s testom. Naš predlog je, da tovrstne pite naredite popolnoma zaprte, tj. da v celoti prekrijete pito s testom, saj se v pečici ne bo izsušila.

Pečemo okvirno 45 minut na 180 °C.

Špinačka

Naš blog je relativno mlad in nov, nimamo še zares dodelanega dizajna ali podobe. Tako bomo počasi naš izgled razvijali skupaj z vami - bralci. Morda ste opazili, vendar smo nekaj dni nazaj začeli na naše fotografije limati eno srčkano in preprosto podobo mačke, ki smo jo že nekako ponotranjili in nam bo verjetno tudi v prihodnje služila kot neke vrste logotip. Vendar moramo biti iskreni, te ilustracije se nismo spomnili sami, temveč nam jo je zrisala kolegica Tjaša De Reya. Ker smo ji zelo hvaležni za to darilo, smo se odločili, da se ji zahvalimo na način, ki nam je najbolj domač - spekli smo ji pito. Vendar ne kar eno pito, temveč tako čisto po njenem okusu, kakor si jo je zaželela in tudi originalno smo jo želeli imenovati po njej, vendar smo se na koncu odločili za malo bolj poljudno ime Špinačka.



Ko smo jo vprašali, kakšno pito si želi, je sprva rekla s čemažem in skuto. Kombinacija je zagotovo izvedljiva in že komaj čakamo, da jo poskusimo, vendar na žalost ne decembra. Tako smo se potem odločili za malo bolj sezonsko izvedbo in čemaž nadomestili s špinačo.

Sestavine:
  • testo za pite
  • sveža špinača
  • skuta
  • smetana za kuhanje
  • česen
  • limonin sok
  • sol
  • pinjole
  • orehi
Spet se vse začne s testom in obljubimo, da bomo kmalu objavili naš recept. Vendar bi si res želeli teestu posvetiti posebno poglavje, saj je to eno izmed bolj pomembnih delov pri piti in kot smo že rekli, dobro testo lahko pito dvigne ali pa jo pusti ravnodušno.

Medtem ko testo počiva v hladilniku, se lahko posvetimo nadevu. Priporočamo, v kolikor je to možno, da dobite svežo špinačo. Do nedavnega smo jo še imeli na domačem vrtu, vendar zaloga na žalost ni dočakala današnje pite in smo se tako odločili za biološko pridelano špinačo, ki jo je možno dobiti tako na tržnici kot v trgovini. V primeru, da boste uporabljali zamrznjeno špinačo, jo odtajate že kakšno uro pred začetkom priprave zmesi in dobro odcedite vso odvečno vodo.
Glede na to, da špinača na vročini izgubi precej volumna, je v tem primeru pametno, da malo pretiravate s količino. Mi smo npr. za pekač premera 25 cm imeli približno 200 g špinače.

Če ste tako kot mi vzeli svežo špinačo, jo je potrebno sprva splakniti pod vodo, nato pa jo nasekljajte na manjše dele. Če vas motijo temnejši robovi, ki so običajno posledica malo bolj topega noža, jo lahko tudi natrgate na manjše dele.
V naslednjem koraku vzemite skuto, ki je v razmerju s špinačo približno 1:1, in jo stisnite skozi fino sito v posebno posodo. Tako boste dobili precej bolj kremasto maso, brez nepotrebnih motečih grudic, ki znajo ostati, če skuto le pretresete v posodo. Skuti nato dodajte malo smetane za kuhanje, le toliko da masa postane bolj kremasta in homogena.
Sedaj pridejo na vrsto začimbe, mi smo se držali bolj "čistega" okusa in nismo pretiravali z njimi, saj smo si na koncu želeli okusiti predvsem tisto rahlo česnovo ostrino in limonino svežino.
Ko smo začimbe (sol, česen, limonin sok) dobro zmešali z maso, smo končno dodali tudi špinačo. Masa postane precej bolj gosta in ob njeni količini nas je malo zaskrbelo, da imamo morda premajhen pekač, dokler se seveda zopet nismo spomnili, da špinača ob vročini uplahne.


V zadnjem koraku pri pripravi nadeva, smo iz omare vzeli aromatične pinjole in orehe. Slabo pest pinjol smo kar vrgli v maso, medtem ko smo pest orehov pred tem skrbno nasekljali na manjše dele. Maso smo še enkrat dobro premešali in poskrbeli, da so se vse sestavine enakomerno porazdelile, nato pa jo prestavili v pekač, kjer je bilo že položeno testo.

Vse skupaj smo pekli na 180 °C približno 50 minut. Ko smo pito vzeli iz pečice je bil špinačni nadev še malo mehak, vendar nič hudega, saj je dobil pravo formo, ko se je malo pohladil.


Tovrstna pita je v resnici izredno dober primer jedi, ki jo je mogoče jesti tako toplo, kot hladno. Zaradi le nekaj dominantnih začimb in v resnici precej enostavne sestave tako njen okus ni bistveno drugačen hladen ali topel. Tudi vonj je presenetljivo aromatičen, ko se pita shladi. Gre za neko zanimivo mešanico svežine, ki jo pečena skuta in orehi prijetno zaokrožita ter dodata malo globine.

Dobropeka v knjigarni in kavarni Barabuk

  Ni komentarjev    
Letos poteka že druga Dobropeka v organizaciji Ljubljananjam. Dobrodelna akcija za vse kulinarične navdušence, ki celoten zaslužek dogodka nameni dobrodelni organizaciji. Letošnje dobrodelno društvo, ki bo prejelo ves izkupiček, se imenuje Sladki nasmehi. Slednji, s peko tort, otrokom v stiski podarjajo sladke nasmehe in čarobne trenutke. Dobrodelne akcije se lahko udeležite danes med 16:00 in 20:00 uro v kavarni in knjigarni Barabuk, na Rimski 23 v Ljubljani. Malo se posladkate in ob tem še naredite dobro delo!

Današnje dobropeke pa se bo udeležila tudi zasedba Mačjih pit, ki je včerajšnji popoldan preživela ob lupljenju in rezanju jabolk in hrušk, za čisto posebne Mačje mini jabolčne pite.

 Sestavine:
  • jabolka
  • hruške
  • limonin zest
  • sladkor
  • cimet
  • ščepec soli
  • strok vanilije
  • muškatni oreh
  • kardamom
  • testo za pite
Zelo enostaven recept, ki se s kančkom ustvarjalnosti spremeni v pravo gurmansko doživetje. 
Zamesite poljubno testo za pite in ga dajte v hladilnik dokler ne bodo nadevi pripravljeni. 

Začnemo z rezanjem jabolk in hrušk na majhne koščke, nato jih v loncu kuhamo s kozarcem vode, ščepcem sladkorja in z navedenimi začimbami. S sladkorjem ne smemo pretiravati, saj med kuhanjem sadje samo odda nekaj sladkobe. Količina sladkorja je odvisna od vrste jabolk, ki jih uporabimo.

Ko iz sadja že skoraj nastane čežana, s kuhanjem prenehamo in pustimo, da se nadev malo ohladi. Medtem vzamemo testo, ki je do sedaj že lepo ohlajeno in ga razvaljamo, Nato ga položimo v pekač za muffine. Vsak prostorček napolnimo s sladkim nadevom, vrh pit pa lahko okrasimo po želji. Mini pite pečemo, dokler testo ni pečeno.

"Prijatelji so kot kosi pite. Nikoli jih nimaš preveč in vedno te spravijo v dobro voljo!"





Medenka

Med je čudovita zadeva, ki ima toliko pozitivnih lastnosti, da jih ne bi niti poskušali našteti vseh. Uporabljamo ga lahko tako pri napitkih, kot pri pripravah vseh možnih jedi in je odličen nadomestek sladkorja. Mi smo ga seveda poskusili v obliki pite.

Med naj bi začeli zbirati že pred 8.000 leti, kot to nakazujejo jamske poslikave v Valenciji, vendar pa je najstarejši najden ostanek medu star približno 5.000 let. Tega so našli v grobnici v današnji Gruziji. Baje bi lahko ostanke, ki so jih našli arheologi, še vedno uživali, saj zaradi majhne vsebnosti vode v medu večino mikroorganizmov ne more rasti in posledično med ne začne plesneti ali postane kako drugače dotrajan. 

Pred kratkim smo tako v roke dobili kar veliko število satij, ki so bila obložena z medom. Satje je tisti element panja, kjer čebele zbirajo med in cvetni prah ter seveda gojijo zalego. Naše delo je bilo, da nekako iz satja zberemo med. To smo počeli z najrazličnejšimi metodami, saj nismo imeli pri roki centrifuge, s katero se običajno opravlja tovrstno delo. Po parih dneh lepljivih prstov in še marsičesa drugega, nam je uspelo zbrati kar zavidljivo število kozarcev medu, ki sedaj čakajo na nadaljnjo uporabo.



Enega izmed kozarcev smo se odločili eksperimentalno uporabiti pri peki pite, ki smo jo poimenovali Medenka.

Sestavine (količine sestavin so odvisne od vaših preferenc in velikosti pite):
  • domači med
  • zrnata skuta
  • jajce
  • muškatni oreh
  • smetana
  • testo za pite
Kot smo zapisali že v prejšnji objavi je testo ključnega pomena, vendar se bomo njegovi točni sestavi in receptu, ki se nam zdi najbolj optimalen, razpisali v eni izmed prihodnjih objav. Do tedaj pa mogoče še en nasvet, ne pretiravajte s količino vode.

Današnja pita je v resnici zelo preprosta. Za recept, ki vam ga bomo predstavili, pa vam bomo na koncu izdali že nekaj izboljšav, ki so se nam utrnile in jih bomo upoštevali ob naslednji peki. 

Cilj nam je bil najti čim boljši nosilec za med, za kar se je zdela neke vrste skuta optimalna. Ker do sedaj še v nobeni piti nismo uporabili zrnate, smo se odločil za slednjo - malo je pa potrebno eksperimentirati! Tako smo sprva v posodo stresli skuto in jo dobro premešali, da so se zrna malce razbila in masa ni bila popolnoma grudasta. V naslednjem koraku pa smo že dodali našo sestavino dneva - domači med. Morda gre veljati, da smo se držali razmerja 2:1, vendar vse precej od oka. Nato smo dodali jajce, ki smo ga pred tem umešali, ter kanček sladke smetane. Ko smo maso dobro premešali, smo po okusu dodali še muškatni oreh. Seveda bi na tem mestu lahko dodali še kakšne druge začimbe, npr. cimet, kardamom, janež ipd. 

Nato smo maso ulili v formo za pite, kjer je bilo že položeno testo in jo postavili v pečico pri 180 °C za 50 minut. 

Ker med zaradi svoje sestave karamelizira hitreje kot navaden sladkor in sicer že pri približno 70 °C, smo iz pečice dobili čudovito po karameli in medu dišečo pito. Zaradi izbora sestavin je bila še vedno malo mehka, zato smo kar nestrpno čakali, da se je ohladila in strdila, preden smo jo lahko poskusili!



Dehteč vonj po medu se je vil po sobi, ko smo rezali pito na koščke in je bil tudi glavni okus, ki smo ga občutili s svojimi brbončicami. Vendar pa tokratna pita vseeno ni bila najboljša, saj smo ugotovili, da nam ne bi bilo potrebno eksperimentirati z zrnato skuto in bomo naslednjič raje vzeli pasirano ali pa morda celo ricotto.


Čebulna pita z vitlofom

  Ni komentarjev    
Ideja o piti s čebulnim polnilom je znana že zelo dolgo. Takšno pito bi lahko poimenovali tudi »quiche«, tako pa bi ji rekli tudi Francozi. Testo s polnilom iz zelenjave, mesom, začimbami in sirom (ali kakšnim drugim derivatom mleka) je jed, ki obstaja že stoletja. Prvi naj bi quiche pripravljali prav Francozi, ki so bili v tem času še pod nemško oblastjo. Najstarejši, quiche Lorraine, vsebuje šunko, jajca in smetano (ali mleko, karkoli je bilo na voljo). Kasneje so začeli dodajati tudi sir. 
Različica s katero smo eksperimentirali je izpeljanka quiche Alsacienne, saj slednja tudi vsebuje čebulo. To je naša ekperimentalna interpretacija te klasične jedi, z dodatkom vitlofa- vrste belgijskega radiča in koromača.

Sestavine (količine sestavin so odvisne od vaših preferenc in velikosti pite):

  • čebula
  • koromač
  • česen
  • slanina 
  • vitlof
  • kisla smetana
  • začimbe
  • balzamični kis
  • domač med
  • testo za pite


Vse se začne in konča pri testu. Dobro testo lahko povprečno pito povzdigne v kulinarične višave, po drugi strani pa lahko s slabim testom uničimo tudi najboljše in najdražje sestavine. Poznamo več receptov za dobro testo, poudariti pa je potrebno, da lahko pri različnih pitah uporabljamo različne vrste testa. Pri tej eksperimentalni piti se v pripravo testa ne bom poglabljal, bo pa v nadaljnjih objavah tehnika priprave podrobneje pojasnjena. Zaenkrat si zapomnimo le, da je pomemben faktor pri pripravi testa temperatura.


Nadaljujmo torej s polnilom naše pite. Ker je glavna sestavina pite čebula je verjetno marsikdo pomislil na slab zadah, ki ga pusti surova čebula. Najpomembnejša naloga, ki jo torej imamo, je spremeniti surovo čebulo v nekaj drugačnega, nekaj kar bo imelo okus čebule brez njene ostrine.

V tem receptu smo se tega lotili tako, da smo čebulo, koromač in česen narezali in vse skupaj pražili na olju (na tej točki dodamo začimbe, ki smo si jih izbrali - držimo se začimb, ki ne bodo prevladale v končni jedi, seveda pa si vsak lahko pripravi pito glede na svoje lastne preference). Ko so sestavine začele rjaveti, smo dodali malo vode (še bolje bi bilo uporabiti  jušno osnovo) in dušili dokler voda ni izhlapela. Po prvi redukciji, ponovno dodamo vodo in postopek ponavljamo toliko časa, dokler se vse sestavile popolnoma ne zmehčajo in izgubijo svojo ostrino. Začutili boste vonj dušenega koromača, ki jedi doda povsem nov okus, nepričakovan v kombinaciji z dušeno čebulo. Ko se zelenjava popolnoma zmehča (začne skoraj razpadati), pustimo da voda dokončno izhlapi in dodamo balzamični kis. Čebula je na tej točki postala zelo sladka, zato je balzamični kis dobro nasprotje, poleg tega pa prekrije zelenjavo in sproži postopek karamelizacije. Tik pred koncem dodamo žlico medu in pražimo še nekaj sekund, da med dokončno zakaramelizira zelenjavo.
OK, glavni del polnila je pripravljen. Lotimo se torej še ostalih podrobnosti, ki bodo naši piti dodali tisto »piko na i« zaradi katere se ji ne bomo mogli upreti.

Slanino narežemo na majhne kocke, in jo, brez olja, na majhnem ognju počasi pražimo toliko časa, da postane hrustljava. Na tej točki lahko k slanini dodamo kakšno začimbo, ki je nismo mleli (na primer, kumino), tako se bo sprostilo kar največ okusov. Na koncu slanino preprosto vmešamo v našo čebulno polnilo.

Na tej točki se moramo odločiti ali smo s pripravljenim zadovoljni. V našem primeru smo dodali še nekaj žlic kisle smetane, ki je vse skupaj osvežila in povezala. Kislo smetano lahko nadomestimo tudi s sirom, paziti moramo le, da izberemo sir, ki ne bo popolnoma utopil okusov karamelizirane zelenjave.

Polnilo je pripravljeno. Okusi so se razporedili v »plasti«, čutimo močno podlago, ki nam jo je dala čebula, sladkobo dušenega česna, svežino koromača, vse začimbe, ki smo jih dodali in tisti, skoraj sladek okus hrustljave slanine. Vse skupaj se poveže s smetano (ali sirom). 

Da bo jed popolna pa potrebujemo protiutež vsem tem »toplim« sladkim okusom, ki smo jih dobili.


Vitlof je vrsta belgijskega radiča, ki je v severnejših državah Evrope izjemno popularen.
Pri nas smo bolj seznanjeni z rdečim radičem, ki ga ponavadi jemo v solatah in je lahko precej grenak. Tudi vitlof je grenak, vendar grenkoba ni popolnoma razvita, kot pri rdečem radiču, ki je rasel na svetlobi. Vitlof, namreč gojijo v popolni temi (ali celo pod zemljo) in s tem preprečijo nastajanje barvil in snovi, ki jih ponavadi asociiramo z grenkobo radiča. Okus je torej veliko bolj nežen, pa vendar malo preveč grenak za našo podlago iz čebule. Zato se moramo na koncu lotiti še priprave vitlofa.

Vitlof smo prerezali na polovico. V ponev smo vlili nekaj kapljic olja in dodali malo masla. Ko je ponev segreta, dodamo polovice radiča. Ko začnejo na eni strani rjaveti, jih obrnemo in popečemo še na drugi strani. S tem postopkom smo grenkobo omilili, in dovolili radiču, da se vključi v jed, brez da bi motil ostale okuse.


Ostane nam le še, da pito sestavimo in jo spečemo. Testo razvaljamo (drobljivo testo za pite je problematično saj se pri valjanju pojavljajo razpoke - preprosto jih popravimo s prsti) in ga damo v pekač za pite. Dodamo karamelizirano čebulo s koromačem in slanino. Na koncu, na vrh položimo popečene polovice vitlofa, ki jih v polnilo potisnemo do polovice. Vse skupaj pečemo pri 180°C vsaj 40 minut.
Čas peke je odvisen od pečice, debeline testa, velikosti pite, ... Določimo ga lahko le tako, da pito pripravimo, se učimo iz svojih napak in poskušamo, in poskušamo, in poskušamo......

Garage sale

  Ni komentarjev    
Moja jutra zgledajo nekako tako: izkopljem se iz postelje, naredim kratek postanek v kopalnici in že sem pred omaro z oblačili. Veliko omaro z oblačili, v kateri se nahaja mogoče 8 kosov oblek, ki jih dnevno menjam, ostalih ...42... pa sploh ne povoham. Kaj z njimi? 
No, na srečo smo se prejšnjo soboto udeležili Garažne razprodaje, ki je potekala pod organizacijo Parka Tabor in Športnega društva Tabor, tako da sem se nekaj tovrstne navlake lahko znebila. S sabo pa smo vzeli tudi nekaj dobrot.  
Čokobanana, Licotta in Currypie
Popoldan in večer pred garažno razprodajo smo namenili peki pit! Tokrat smo se odločili za 5 različnih vrst. 

Čokobanano smo pripravili iz slastnih banan in stopljene čokolade.
Za Licotto smo uporabili limonino lupino in ricotto.
Currypie smo tokrat naredili z lečo in poskrbeli, da se je masa dobro zgostila, preden smo jo pokrili s pokrovom. 
Apflštrudl smo se lotili na malo drugačen način in smo poleg jabolk dodali še 'tenstane pijane hruške'.
Ker nam je ostalo še nekaj testa in odvečnega sadja, smo se odločili malo eksperimentirati. Tako je nastala Tropicana, ki je vsebovala koščke kivija, kakija, banane in limone.
Sara pridno reže Apflštrudl
Veseli nas, da so se obiskovalci Garažne razprodaje lahko pocrkljali s slastnimi koščki pite in da smo izvedeli kako naše pogruntavščine izboljšati ali malenkost modificirati...

Če boste pa vi na kakšnem tovrstnem sejmu zavohali Mačje pite, pa se nam kar pridružite.

Restaurant Day: Martinova pita

Že poleti smo zasledili zanimiv dogodek Restaurant Day, ki deluje po principu pop up restavracij po celem svetu. Posamezniki, skupine prijateljev, ljubimci itd., ki so navdušeni kuharji, imajo na Dan restavracij priložnost odpreti kavarno, slaščičarno ali pa kar pravo restavracijo.
Tako smo se tudi sami v novembru odločili sodelovati na za nas precej skrivnostnem dogodku. Zakaj skrivnosten? Ker pred tem nismo imeli priložnosti testno obiskati kakšne pop up restavracije, ki bi v avgustu sodelovala na Restaurant day. In kako to? Ker je bila najbližja restavracija, če se ne motim, v Grazu.
Torej ...  bili smo prvi v Sloveniji, ki smo se lotili tega projekta. Pred objavo na uradni spletni strani dogodka, smo se sprva morali lotiti vse logistike, ki je potrebna ob odprtju restavracije - od izbire lokacije (po pravici povedan, še vsi bolj ali manj uživamo v "hotelu mama", tako da smo imeli omejene opcije) do primernega menija.
Glede na to, da je tokratni Restaurant day potekal ravno 15. novembra, torej malo po Martinovem, smo se odločili za Martinovo pojedino, vendar v obliki, ki nam je najljubša - v obliki pite!

Naš meni:
Predjed: Bučna juha s praženimi bučnimi semeni
Glavna jed: Pita iz rdečega želja obložena z raco / lečinimi polpeti
Sladica: Jabolčna pita s pijanimi hruškami

Ko smo uredili vso organizacijsko logistiko smo se hitro označili na zemljevidu in objavili dogodek na Facebooku. Ker smo bili rahlo nezaupljivi, smo se odločili, da prvič povabimo le prijatelje in bližje znance - nismo želeli ravno preceniti svojih sposobnosti.
Teden pred dogodkom, smo se dobili za testno pripravo pit, ki se je končala s precej nepredvideno zamudo po kakšnih sedmih urah rezanja, packanja in kuhanja. Zato smo se dotično soboto dobili precej zgodaj in pričeli s pripravami. Imeli smo do potankosti dodelano časovnico in delovni načrt, katerega smo se sprva še precej dobro držali, vendar je kasneje propadel in je vsak pač delal tisto kar je bilo potrebno.
Med prvimi koraki je bila priprava testa, kuhanje juhe, sveto maziljenje race in pa seveda kuhanje rdečega zelja z jabolki! Čas do prihoda prvih gostov je minil neverjetno hitro, celo prehitel nas je.
Takoj ob prihodu smo sprejeli naročila in začeli s finiširanjem mesne in vegeterijanske pite, jabolčna pa se je ravno pekla. Po prostoru se je vil čaroben vonj po sladkem rdečem zelju in hrustljavo zapečeni raci s pomarančo. Medtem ko so eni izmed nas servirali juho, so drugi že dekorirali glavne jedi in upali, da bo sladica pripravljena pravočasno.

Restaurant Day: Martinova pita, foto: Tia Čiček

Na srečo se je vse dobro izšlo in gosta sta bila zelo zadovoljna z našo ponudbo in zabavnim programom, ko sta nas opazovala ob pripravi jedi. Dolgčas nam zagotovo ni bilo, saj smo bili že v pričakovanju druge skupine. V drugo je zadeva stekla lažje in precej bolj tekoče.
All in all lahko rečemo, da obisk sicer res ni bil številčen, je bil pa zagotovo uspešen ter dobra spodbuda za naprej.
Se vidimo 15. februarja na naslednjem Restaurant day! :)